OdgovorNapisal/-a brane » To Mar 15, 2005 5:24 pm
Videl sem najslabši vitel vseh vitlov in to je hidravlični ki je bil priklopljen kar na črpalko servo volana. Videl sem najboljši vitel vseh vitlov in to je hidravlični na Unimogu. Prva varianta je popolnoma amaterska in težko bo zadovoljen še tako nezahteven uporabnik, druga varijanta pa je popolnoma profesionalna in bo zadovoljen najbolj zahteven uporabnik.
Treba pa je najti srednjo pot, ki pa se vedno konča na električnih vitlih, kajti hidravličnim je potrebno dodati črpalko, ki je priklopljena na motor in to so že posegi, ki se v največjih primerih končajo z razočaranjem.
Sam imam izkušnje tako z Ramsey, kot Warn, ki so nekje v svetu in tudi pri nas najbolj znani in priznani. Drugi si šele utirajo pot in ne vidim razloga da bi ne bili celo boljši kljub nižji ceni.
Pri amaterski rabi, kamor spada tudi vojska (vojaški premiki se pač ne delajo po najekstremnejših področjih), so z lahkoto v uporabi modeli po obliki, kot je Warn 9500 in ostali modeli z manjšo vlečno silo, ki pa jo s škripcem podvojimo. So tudi najprimernejši za vgradnjo saj ne izstopajo preveč iz oblike maske vozila, še vedno pa dovolj da je vidna in je všečna iz estetskega vidika.
Problem teh vitel je majhen premer navijalnega bobna in je potrebna velika pozornost sopotnika, da se pletenica ne navije na eni strani na preveč ovojev in s tem"zapaca"boben. Potrebno je pravi čas odnehati z navijanjem, pletenico odviti in jo vprostem navijanju previti na drugo stran. Problem je tudi, če jo odvijemo do kraja da se bo pletenica snela iz vpetja in pri teh modelih za vnovično pritrditev so najprimernejši nežni ženski prsti z obilico ročne spretnosti (to početje je potrebno žal brez rokavic). Četudi imamo 40 m pletenico nam vedno zmanjka vsaj pol metra.
Da sem povečal trenje med navijalnim bobnom in pletenico sem sam boben povil z Tesa lepilnim trakom in s tem omogočil večje trenje kot ga omogoča železo na železo.
Slaba plat je tudi zavora v navijalnem bobnu, ki se predvsem pri spustu z vitlo pregreje od nekod se pojavi olje ki namasti zavorne obloge in posledica je, da pri naslednjem vlečenju ne zavira in avto beži nazaj (vitla ga v brežini ne drži na mestu). Vendar je to kritika, ki naj ne igra vloge pri nakupu saj pri amaterski rabi praktično ne prihaja do teh vrst obremenitev.
Vitlo je potrebno montirati čim bližje maski vozila in po možnosti tako visoko da zaradi nje ne izgubimo vhodnega kota in s tem zmogljivosti premagovanja brežin z maksimalnim vhodnim kotom, ki nam ga omogoča avto v originalu.
Velik problem so nosilci vitle, ki predstavljajo veliko dodatne teže in tukaj praktično vsi mojstri po vrsti odpovedujejo saj ne zna nihče točno izračunati optimalnih materialov, jih pravilno povezati in dobiti zadostno trdnost. Svojo neizkušenost (pač ni veliko stank) rešujejo tako da je na nosilcu kar nekaj kilogramov preveč. Tudi sam nisem rešil tega problema. Dokaz da pa to gre je g.Tratnik iz avstrijske Koroške, ki se je pojavil z tako optimalno izdelanim nosilcem, da ni nihče verjel da bo vzdržal najekstremnejše obremenitve v dirki. Vzdržalo je.
Električna energija pa je največji problem, ki pa se rešuje z čim krajšimi kabli z zadostnim presekom, z akomulatorji novejših tehnologij kot so navadni svinčeni. Modro pa je pogledati izhodno moč altenato, rja saj je edini element, ki energijo obnavlja. Pri zahtevnejših prehodih bi priporočalda ima 100 A ali več napajalne moči (je pomembnejši od kapacitete akomulatorja).
Druga plat zgodbe pa so tekmovanja, ko je potrebno biti hiter.
Kot sem že omenil, so hidravlična vitla tisto pravo,vendar se v teh tekmovanjih tudi v Evropi žal obrača premalo denarja da bi vgrajevali vitle vrednsti, ki presegajo miljon in pol SIT.
Sam in vsi resni tekmovalci uporabljamo model Warn M8274 tako spredaj kot zadaj. Stopnja višje je vgradnja vitle za sovoznikovim sedežem (sredinsko nameščen), ki omogoča popoln nadzor nad delovanjem, teža je odlično razporejena in s tem, ko pletenica teče prosto za trikratno dolžino navijalnega bobna onemogočimo navijanje na eno stran in s tem predčasno izgubo moči ter "zapacanje"pletenice.
Potrebni tehnični podatki, ki so koristni in takorekoč obvezni so naslednji:voltaža, koliko amperov potrebuje pri prostem navijanju in koliko pri maksimalni obremenitvi, kakšna je hitrost v metrih pri prostem navijanju pletenice in pri maksimalni obremenitvi, moč motorja in zelo pomembno je, da se zavedamo, da lahko brez škode za električne elemente vitle, le to uporabljamo običajno maksimalno le 20 sekund. Počasnejše takoimenovane delovne vitle pa tudi dlje vendar je njihova hitrost manjša. Seveda ne smemo zanemariti teže. Dolžina same pletenice ni toliko pomembna, saj le to lahko nadomestimo z vlečnimi trakovi. Priporočljiva dolžina pletenice je ne manj kot 30 m in ne več kot 40m.
Originalne pletenice so običajno zelo trde saj s tem proizvajalec zagotavlja višjo pretržno vrednost, vendar je njih uporabnst manjša, ker je z njo težje lepo ravnati. Sam uporabljam pletenice debeline 8 mm, katere uporabljajo v gozdarstvu, kjer so pogoji dela približno primerljivi, so mehke in imajo pretržno vrednost le nekoliko preko 4 tone (z certifikatom). Pletenica je najšibkejši člen od materialov, ki se uporabljajo v brezpotjih in je zato potrebna še posebna previdnost. Sam jo menjam najmanj enkrat letno.
Kavelj za pripenjanje mora biti ustrezno velik in z avtomatskim zapiralom, da boste čim bolj komfortno uporabljali ostalo opremo.
Brez zaščitnih rokavic se niti ne hodi okrog vitle.
Nikoli ne ovijte pletenice okrog drevesa saj ga s tem poškodujete istočasno po razpolovite pretržno vrednost pletenice. Uporabljajte vlečni trak. Meni se je izkazala optimalana dolžina 3m. Potrebna je tudi uporaba škopca, da se vse skupaj poveže pripravljeno za vleko.
Elektro kabel lahko napeljete tako da je ves čas pri roki v vozniškem prostoru. Najpogostejša uporaba pa je da ko pride do uporabe si ga napeljemopreko vrat v vozniški prostor. V tem primeru je obvezno krmilni kabel napeljati tako da je zataknjen za bisalec in vsa odvečna dolžina speljana v kabino saj v nasprotnem obstaja velika možnost da vrag zdrsne pod kolesa in najmanj kar se zgodi potrga žice. Zelo uporabno pa je tudi brezžično krmiljenje vitla katerega element spada v dodatno opremo, kakšen navdušenec pa si ga lahko najbrž za manj denarja sestavi tudi doma.
Pri vitljanju poskrbite za varnost, ki pa je v veliki meri odvisna od uporabe homologiranih materialov ustreznih vrednosti. Sovoznik naučite naj ne šteje zvezde medtem, ko vi vitlate ampak ves čas sledi dogajanju in le tako bo lahko ubežal strgani pletenici.
Kako se boste odločili je na vas samih in če vam je zgoraj napisano kakorkoli v pomoč mi bo v veselje.
Veliko,veliko pa je ostalo še nenapisanega.
LP Krajnc
) in predvsem, ko vem, da ga bom največ 1x ali 2x rabil, potem sem pa vesel, da sem samo 60 kSIT stran vrgel in ne kaj več.
, pa le nisem edini norec s to češko ..... zadevo.
slovenščina da te kap 
) in mi je priteklo, da je tista "T" oblika ročice mogoče tudi zato, da kakšen frajer, kar pa pri kakšnem hitenju okrog vleke avtomobila niti ne bi bilo čudno, ne bi pomotoma nataknil ročice na ta lulček namesto na tistega za vlečt. S to "T" ročko se namreč popolnoma sprosti zajla. Pa se ti lahko kašna dragocena stvar nazaj v dolino skotali in še koga spešta med potjo.
Bo pametno narediti kakšno trotelziher varovalo preden odfleksam "T".
Sem že vse na nbetu našel... 
