Takale ekipa smo bili, tri neprimerna vozila v notranjosti WS.

Tabeli z zadnjim pogonom, srebrni s sprednjim, temno plavi pa s 4x4.
Da smo po sipinah zgolj pešačili, je jasno.
Srebrni FWD je bil že v štartu mišljen, da gre z nami zgolj najlažjih cca 80km, po večinoma kompaktem, grobem in v ravnino polikanem gramozu. Tudi tu seveda ni šlo brez rednih par-stometrskih odsekov prhkega medija ...

Pri obeh T5kaj je bilo nujno izklopiti ESP (in sorodna pomagala). Brez tega sploh ni bilo mogoče startati na mehkem, saj je logika takoj začela delati nekaj po svoje, odvzemati moč, zavirati ... Je bilo pa zanimivo, da ko sta po kakšni uri prakse voznika dobila malo "grifa" za takšno vožnjo (obema je bila to prva izkušnja česa bolj mehkega kot makadama), sta avta kar dobro šla čez mehkejše predele. Celo FWD me je parkrat presenetil, ko je prilezel čez odseke, za katere bi gladko stavil, da bo zakopal.
S tadrugim T5, opremljenim s Haldex 4x4, smo potem šli naprej, efektivno par sto kilometrov takšnega terena:

Je bilo zanimivo opazovati, sam pogon, Haldex. Dela dobro, če opazuješ, ko gre avto čez mehke predele, prav vidiš, kako se seli moč tja, kjer je potrebna. A kot je že AŁIEN rekel, geometrija podvozja je nikakva. Vstopni in izstopni koti v tem primeru niso bili problem (kljub temu, da so zelo problematični), bolj celotna (ne)višina podvozja. Zelo hitro zadeva nasede, največ težav je bilo s kolesnicami na pistah, pa tu ne govorimo o kakšnih posebej globokih tovornjakarskih kolesnicah ... Na delih, ki bi jih brez težav prevozil vsak avto s kolikor toliko spodobno oddaljenostjo od tal (beri npr. katrca), je T5 nasankal s trebuhom. Širokim, dolgim, ploščatim trebuhom. Koliko je dela, da to rešiš ...
Tukaj še približen vris poti.
Rdeča - vsi trije.
Oranžna - Sprinter in T5 4x4
Zelena - solo nazaj

Kako so ostali doživljali avanturo? Tukaj (na koncu sestavka) zbrane povezave do njihovih zapisov in fotk.