Srbija tour 2014 osmi dan 29.6. 2014
Zbudiva se navsezgodaj neprespana in slabe volje . Na hitro nekaj pojeva in greva od tam. Čaka naju Lazarjev kanjon. Šibava po stranskih poteh nekako proti Zaječarju. Nato se zgubiva tako , kot vedno. Vprašava za pot in možakar naju usmeri proti Lazarjevi pečini ali Zlotska pečina kot je napisano na zemljevidu. Pred pečino je prijetno hladno in mir tu bi morala kampirat ampak kar je je . Od pečina vodi makedamska pot in si mislim verjetno je prava za na vidikovac. Po nekaj sto metrih prideva do potoka zavijem na plažo in se vržem v vodo. Umijeva se v ledeno hladni vodi po prešvicanem dnevu in slabo prespani noči nama prav prija . Zopet imavo voljo do potovanja. Najdeva še pravo pot do vidikovca in panorama je res fantastična. Nadaljujeva po makedamu . Na vrhu zavijeva levo v gozd in potem se začne off road tokrat pravi. Šest ur vožnje po raznoraznih vlakah na meji hazarda. Daleč stran od civilizacije če kaj odpove je treba dvajset kilometrov ali več pešačiti do prvih hiš in kje je potem še civilizacija. Počasi postaja napeto mogoče bo potrebno celo nazaj samo kdo se bo spomnil kje vse sva zavila kam . Prideva do nenormalnega klanca . Skrbi me če bo treba nazaj ne vem če bo šlo. K sreči je suho. Najprej grem peš pogledat. Pri strani metrski kanal , ki ga je napravila deroča voda.- Tudi nekj prečnih čez katere ne morem. Spodaj pot obeta zato se odločim greva dol. Prečne kanale zapolnim z lesom če pa bočno zdrsnem je v skrajnem primeru še vitel ravno tako za nazaj. Prideva v neko dolino iz katere vodi cel kup poti. Po kateri sedaj vse so enako zjebane polne nenormalnih luken v katerem se lahko cel avto zgubi za nameček pa še polne vode in se ne vidi koliko so globoke. Greva po sistemu iliminacije. Po vsaki se nekaj časa peljeva , da vidiva kako kaže. Po peti še vedno nisva zadela pa še novi in novi odcepi se pojavljajo. Počasi me res začne skrbeti da bo potrebno nazaj. K sreči vsak dan zjutraj prvo tankam gorivo tako , da bi se še izšlo. Nato pride do resnega zapleta pre mano se pojavita dve luži nimam pojma koliko sta globoki. Grem na slepo do sedaj sem jih prevozil caa 30 in so bile vse prilično enake. Naenkrat havba zgine pod vodo in avto zajamra. Pritisnem gas in nekako se zvleče. Začutim srce v vratni žili sedaj ni več šale. Med prvo in drugo lužo je placa samo za avto. Najprej preverim če je kaj škode. Potem pa bojni posvet kaj sedaj naprej ne upam. Kaj če je še globja . Vidi se nič. Joži se ponudi , da gre preverit. Jaz sem proti. Ob poti nobenega drevesa prvi je predaleč in nimam dovolj zajle in štrika. Odločim se nazaj . Nekako obrnem in zopet zaplavam. Tokrat sem pripravljen in avto se zopet iskobaca iz vode. Ostane nama še ena vlaka navpično navzgor. Vidi se , da je nekdo nekaj vlekel za sabo. Gre čisto na knap kajti kanali so nenormalni. To je bil tudi razlog , da se je nisva prej lotila. Proti vrhu zagledam peči za izdelavo oglja. Napetost popusti . Kjer se dela oglje mora biti nekakšna pot. Še kakšen kilometer naprej zagledava hišo . Za naju je to praznik za oči. Do hiše je pot razrita do amena . Nato zagledam tovornjak Skanja ali nekaj .No si mislim , če je pa tovornjakom tukaj prišel potem pa mora biti neka normalna pot ha ha koja zmota se je izkazalo kasneje . Vidim , da se ne dim kadi iz hiše in potrobim. Vem pride možakar mojih let. Vprašam kje se kam pride kamor koli na asfalt. Počasi se začne praskati poglavi asfalt kaj je že to . Takoj mi je jasno , da še ni vse končano. Vpraša od kod sva prišla pokažem mu dolino pod hišo. On se samo čudi in pravi pa tuda ja jedva prolazim z tovornjakom. Jaz ga gledam in si mislim pa ta ni normalen zamalo , da se nisva privitlala do hiše on pa kar z tovornjakom. Nato mi razloži kje naj se peljem kje naj zavijem kje je pustil kako gumo v gozdu zaradi orientacije in tako. Tako se voziva še caa 5 kilometrov po takšnih poteh , kot jih je imel pod hišo. Končno prideva do makedama in ki je standrdno slab kar v prevodu pomeni totalka zjeban ampak jaz sem ga vesel bolj kot božičnice .Počasi se začneva spuščati v kanjon reke Resave. Pri Logarski hiši vidim dva človeka in ju prašam , če vesta je je Vinatovača. Pokažeta mi pot pol kilometra stran. Prostor je res milina ravno za offroadarje . Lako se kuri zraven teče potoček iz katerega lahko piješ vodo in tudi sam prostor izžareva neko prijetno pomirjajočo milno. Privoščiva si pošten počitek in obnoviva vodne zaloge. Med tem se pripelje eden z suvom mislim , da je bila Toyota rav. Pride do mene in se predstavi Boris pravi. Malo se pogovoriva in se izkaže , da pozna fante iz Jeep klub Srbija. In , da se včasih tudi pelje z njimi. Misllila sva kampirati tu vendar je bili šele sredi dneva in naju vleče naprej . Kasneje mi je bilo žal vendar sva bila še pod vtisom prejšne noči. Garmin pokaže nazaj čez hrib najbližjo pot do Borskega jezera. Seveda mi takoj poči živec a sedaj se pa naj nazaj po tem makedamu truckam. Okoli kaže krepko preko sto. Sedaj sem se že navadil , da je sto kilometrov v Srbiji lahko prekleto veliko po času kajti ta del Srbije je zelo hribovit teritorij. Vseno sledi truckanje nazaj po makedamu. Na Borskemu jezeru nameravava prespati v kampu. Tam imajo pravi kamp vsa tako so mi povedali domačini. Ko prideva tja imava kaj videti. Vsako cigansko naselje je boljše takoj se poberava od tam . Začne se mi prikazovati Vinatovača in pa tisti makedam do nje. Nič greva naprej se bo že kaj našlo. Prideva v Bor. Na nekem lepo urejenem križišču zavijem narobe oznak kam peljejo ceste ni garmin pa preračunavam preračunavam. Zopet vročina pritiska pes ima jezik do sprednjih nog. Zopet greva nekam v hribe. Na enem vidim neko anteno rečem bolj za šaloJožici greva kar gor in tam postaviva šotor. Garmin bi me zopet rad peljal po eni vukojebini apak jaz ga ignoriram. Srečam gorsko reševalno službo in vprašam če lahko pridem , do Majdanpeka po makedamu. Možakar pravi , ne. Zato obrneva in greva čez prelaz. Odpre se nama ena najlepših dolin kar sem jih kadar koli videl v življenju. Prava milina . Polna, kmetij travnikov pšenice. Opazujem pse ob cesti niso videti sestradani to je dober znak si mislim kajti pes biti v Srbiji ni ravno lahko. Prideva v vas Gorjane in garmin zopet začne svojo staro lajno pa tudi na videz poti nikamor več ne peljejo. Pred vaško trgovino sedijo lokalci in srkajo pivo. Ustavim in vprašam za pot so izredno prijazni takoj ponudijo pivo. Ker imam polno kapo vsega iztopim in jih pozdravim. Seveda takoj pade dabata in še par rund . Izkaže se do so Vlahi govorijo neko mešanico romunjščine in srbščine. Seveda jih ne razumeš če ne govorijo po srbsko. Vmes prihajajo še drugi in vsi so izredno prijazni . Tako naravnih ljudi še nisem videl. Glavno prevozno sredstvo je IMT traktor . Z njim delajo vse tudi v trgovino in k maši hodijo z njim. Vsa skupnost je izredno povezana in cel kraj izžareva neko mirnost in spokojnost. Šef trgovine mi takoj zrihta prenočišče v planinskem domu na Stolu kot se imenuje skala v daljavi. Zopet je treba nazaj na prelaz in točno tam kjer sem prej govoril z gorskim reševalcem se začne pot do doma . Do le tega se lahko pripelješ le v reduktorju in z prvo kajti skale so nenormalne . pot je popolnoma oprana in nihče je ne popravlja . Nekje na sredi srečam vojaškega defenderja . Vojaka pozdravita in se odpeljeta. V gornjem delu pot preide v ravnino , ki pa je polna lukenj in blata. Pri domu opazim polno vojske. Imeli bodo neke vojaške vaje . To je predhodnica ostali pridejo menda naslednji dan z ministrom obrambe in generali. Vsem so prepovedali pristop vendar se poglavar koče izgovori , da lahko ostaneva do jutra. Sprva planiram kar šotor postaviti vendar vendar oskrbnik insistira , da ima prazne postelje . Ok si rečem bova pa v postelji spala. Dom je že na prvi pogled potreben poštene obnove imajo pa še eno zanimivost. Planinci morajo vse kuhati sami, nobene pijače ali hrane ni na voljo. No v glavnem po 30 letih zopet spim v pravi vojaški postelji in Joži v praksi pokažem kako se jo zaminira . Joži si seveda vzame oficirsko se takoj vidi kdo je glavni doma ha ha . Zaspim , ko ubit takoj , ko se dotaknem postelje vročina , pijača , in teren sta naredila svoje.
