Zahodna Sahara po partizansko

Sahara, puščava, pesek in vse kar spada zraven...
Uporabniški avatar
Defender 110
Prispevkov: 184
Pridružen: Pe Feb 11, 2005 10:33 pm
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Zahodna Sahara po partizansko

OdgovorNapisal/-a Defender 110 » To Jun 05, 2007 11:07 pm

Kratek opis:
S Saharcem Didijem po zahodnjakom praktično nedostopnih poteh Zahodne Sahare: puščavska notranjost in atlantska obala.
Prevozna sredstva:
Preizkušena terenska vozila.
Namestitev:
Pod milim nebom.
Organizatorja:
Andrej Morović & Špela Kalčić
Trajanje:
12 dni oz. po dogovoru
Kdaj
31.10 – 12.11.2007
Cena brez letalske karte*:
725 EUR (ob eventualnem podaljšanju potovanja vsak dodaten dan stane 45 EUR na osebo)

Podrobno:
Zahodna Sahara:
Teritorij današnje Zahodne Sahare predstavlja zadnji košček Sahare, ki ga je »odkril« Evropejec. V dvajsetih letih 19. stoletja se je do Smare (ne preveč daleč) uspelo prebiti nekemu moškemu, preoblečenemu v žensko, ki pa se od tam nikoli več ni vrnil. Zahodna Sahara je bila španska kolonija, ki jo je leta 1975, po odhodu Špancev, okupiral Maroko. Danes tu živi le malo prvotnih prebivalcev, nomadskih Saharcev (Sahraui). Večina jih, sedaj že več kot 30 let, živi v begunskih taboriščih v okolici Tindoufa v Alžiriji, kjer je bila ob okupaciji ustanovljena tudi osvobodilna fronta Polisario. Maroške avtoritete najbolj milo rečeno Saharcem niso ravno naklonjene. V šoli so podvrženi stalni diskriminaciji, zaradi česar jih mnogo ne dokonča niti osnovne šole, možnosti za zaposlitev, oziroma služenje denarja nasploh, pa so skorajda nične. Nadzor na mejah in v mestih je poostren. Nekateri kraji v puščavi so bili v času bojev med maroško vojsko in Polisariom minirani, te pa poznajo le Saharci, ki se po tem teritoriju že od nekdaj gibljejo s svojimi hajmami (šotori) in živino. Formalno zaradi min, v resnici pa zaradi okupacijske politike, ki namenoma ostaja nedorečena, ostajajo zahodnosaharska prostranstva tujcem praktično nedostopna.

Didi:Decembra 2006 sva potovala skozi Zahodno Saharo. Posrečen splet okoliščin je botroval znanstvu s Saharcem Didijem, ki nama je, popolnima neznancema, hitro, učinkovito in po lokalnih cenah, pomagal popraviti najinega lendiča Bajramija. Didiju se je zdelo povsem samoumevno, da poleg mehaničnih uslug nudi tudi gostoljubje na svojem domu. Ob celodnevnem druženju smo ugotovili, da se kar lepo ujamemo, beseda je dala besedo in Didi se je ponudil, da nama razkaže puščavo. Vedoč, da je notranjost Zahodne Sahare mogoče obiskati le, če se ti prikaže Marija v obliki kakšnega prijaznega lokalnega poznavalca teritorija, sva enkratno ponudbo zgrabila z vsemi štirimi in bila po pričakovanjih navdušena. Nad pokrajinsko pestrostjo Sahare, ki tu zajema vse, od sipin, skalnih osamelcev do pašnikov, nad arhitekturnimi ostanki predvsem španskih kolonizatorjev, ki pričajo o nekem obdobju na tem območju, nad dostojanstvenimi in prijaznimi nomadi, ki so nama dovolili za kratek čas pokukati v njihova življenja, nad Didijevimi zgodbami o bojih med Maročani in Polisarijem, njegovimi navigacijskimi in šoferskimi sposobnosti ter poznavanjem tukajšnjega življenja nasploh.
Didi je izjemno pošten, zanesljiv in marljiv Saharec, ki puščavski del Zahodne Sahare pozna kot lastni žep. Poročen je s Hadžo, s katero imata 4 letnega sina in 2 letno hči. Je vzoren družinski oče in izredno ljubeč ter spoštljiv mož. Njegov oče Bužema je skrbnik 1500 glave kamelje črede, katere lastnik je najbogatejši Zahodni Saharec Hasan Drham (če za začetnico priimka vrinete –i-, dobite ime maroške valute).
Ko zapusti mesto, se prelevi v pravega saharskega gverilca, ki med vožnjo s svojo Santano naglas navija saharske »partizanske«, s čimer jasno daje vedeti, da, tako kot večina Saharcev, v mislih in srcu podpira Polisario. V dokaz vam za večerjo zmeša kalorični napitek iz pudre de Polisario (izkaže se, da je to mleko v prahu) s cukrom, zraven pa na ognju z malo olja, vode in cukra v nekakšen žganec zameša še moko. S slednjim naj bi Saharci v času bojev v puščavi lahko preživeli dneve in dneve, ne da bi pri tem za seboj puščali konzervnih sledi, tako kot naj bi to počeli Maročani.

Didi govori jezik Zahodnih Saharcev hasanija, zna malo arabsko, še manj pa francosko in špansko. Iz skromnega tujejezičnega besednega zaklada zna kovati vsem razumljive originalne besedne zveze. »Pred dvema letoma«, na primer, posreduje s pantomimičnim zamahom dlani preko ramena, ki predstavlja znak za preteklost, istočasno pa 2 krat ponovi francosko besedno zvezo bonne annee. Komunikacija z njim je simpatična in prisrčna tudi zaradi njegovega neumornega prizadevanja po popolnem razumevanju želja in misli svojih tujejezičnih sogovorcev. Če meni, da ne razume, ne odneha, dokler ni prepričan, da je bil šum na komunikacijski liniji odstranjen.

Kot Saharec skorajda nima možnosti za kakršnokoli zaposlitev. Tako se preživlja s priložnostnimi deli: turistom ali lokalcem pomaga pri popravilu njihovih jeklenih konjičkov. Zaradi šoferskih veščin in dobro zrihtanega avta pogosto dobi priložnost za reševanje manj spretnih voznikov in njihovih vozil. V puščavi očetu pomaga pri delu s kamelami. Tu in tam iz Mavretanije tihotapi cigarete. Ker je iznajdljiv in sposoben, mu ni tako zelo težko kot mnogim članom njegove družine, ki občasno poskušajo prebegniti v »boljše življenje« na Kanarske otoke. Vztraja doma, v Bojdourju, v Zahodni Sahari in upa, da bo svoje ekspertno poznavanje puščave kdaj lahko uporabljal v turistične namene. Didi je za kaj takega dejansko usposobljen in tako sva, navdušena nad enkratno izkušnjo, ki nama jo je omogočil, z njim sklenila pakt: vrneva se s skupino prijateljev. Njim omogočiva odštekano, originalno in poceni pustolovščino po tujcem nedostopnih zahodnosaharskih prostranstvih, Didiju pomagava zagnati njegovo turistično dejavnost, sama pa pri tem seveda združiva prijetno s koristnim.

Kako sva si zadevo zamislila?
Didi nas bo s svojimi kolegi pričakal na letališču v Agadirju od koder nas bodo s terenci odpeljali naravnost v puščavo. Prvo noč bomo prespali nekje južno od pogorja Anti Atlas, naslednje dni pa bomo potovali med odročnima pokrajinama Adrar Souttouf in Tiris, nekje med mavretansko mejo in atlantsko magistralo, skratka v puščavi, ki sega vse do morja. Ko se bomo po kakšnem tednu naveličali puščave, se bomo zapeljali nazaj na cesto ter se spustili do atlantske obale. Ko bo dovolj tudi Atlantika in ko bo čas za odhod, nas bodo Didi & company transportirali nazaj, na letališče v Agadir.
Zadevo si predstavljava bolj po partizansko. Torej, nobenih hotelov in podobnega, zato pa veliko pristnega: narava, stiki z nomadi in pastirji ter možnost aktivne participacije pri oblikovanju potovanja: porivanje in odkopavanje avta, podstavljanje lestvic pod kolesa, nabiranje lesa, sušenje mesa, oskrba s hrano (pogajanje za kozo pri kakšnem nomadu) in vodo (vleka iz vodnjakov), priprava hrane, prepevanje gverilskih in partizanskih, na obali možnost ribolova z mrežo ali lova kozic z baterijskimi svetilkami … Tako v puščavi kot ob Atlantiku bi ves čas spali na prostem, po saharsko, po več ljudi na velikem plastičnem tepihu, pokritem z odejo, kdor bo hotel, lahko v šotoru. Jedli bi tisto, kar si bomo skuhali ali kar nam bodo skuhali ljudje, pri katerih bomo na obisku. To bo predvsem veliko riža ali testenin z malo paradižnikove omake ali kakšnim koščkom mesa, kozje in ovčje meso, krompir, saharski žganec s polisarijskim pudrom, na litre kozjega in kameljega mleka s cukrom, gofijo (nadvse okusni mlečni napitek iz koruzne moke s sladkorjem), kruh, v gerbi stolčeno kozje maslo, gosta arašidova omaka. Na obali se bomo lahko do sitega najedli svežih rib, klapavic in kozic in tako nadomestili pomanjkanje joda. Prehranjevanje bo potekalo, če temu ne boste nasprotovali, iz skupnega krožnika, z desno roko (leva je za intimno higieno). Ob oblikovanju špagetov v kroglico, ki bi jo lahko zbasali v usta, se boste vsaj malo tudi zabavali. Pili bomo predvsem vodo, sicer pa si bomo kri v žilah večkrat na dan pospešili z močnim in sladkim črnim čajem z zelišči (meta, žajbelj) ali brez. Osebna higiena bo minimalna: za umivanje obraza in zob bomo uporabljali po nekaj deci vode na dan, WC nujnosti in ostalo intimno higieno bomo opravljali za oddaljeno skalo, grmom, sipino ali preprosto malo vstran. Brez skrbi, ko se človek premočrtno oddalji od tabora vsi vedo, da mu ne smejo niti fizično niti s pogledom slediti tja, kamor se je namenil. In ko človek, ki se je oddaljil, tabora več ne vidi razločno, dobro ve, da tudi v taboru več dobro ne vidijo njega, kaj šele njegovih ključnih delov. Za malo bolj temeljito osebno higieno bomo poskrbeli ob obisku saharskih termalnih vrelcev v Iraifii, ravno tako pa z vodo ne bomo šparali, ko bomo ob Atlantiku. Manualno tuširanje bo možno ob obisku vodnih vrtin in vodnjakov, kar pa ne bo ravno vsak dan.
Dnevno bomo prevozili 100 – 150 kilometrov, razen med transferjem na jug. Vožnjo bomo poskušali kombinirati s hojo, tako da bomo razmigali še kaj drugega kot ritne mišice in notranje organe. Ustavljali se bomo, kjer nam bo všeč oz. na krajih, ki sva jih že vnaprej predvidela z Didijem. Sahara na tem koncu ni ena sama velika sipina, temveč je raznolika, neprestano se spreminjajoča pustinja. Morda na človeka ob prvem stiku z njo ne vpliva čelno, da umolkneš, ker ti vzame sapo, zato pa zna zlesti globoko pod kožo in se ti parkirati naravnost v srce. Med vožnjo po njej lahko opazuješ, kako spreminja barve in strukturo. Od peščene pokrajine posute s črnimi kamenčki, preide v pastelno zeleno-oker pokrajino, posuto s kameljo travo, iz zelenkasto-peščene ravnine iz katere tu in tam kukajo čudne zelene kamnine, prehaja v bolj razgibano pokrajino, kjer se na oranžnem pesku v manjše ali večje hribovite strukture združujejo črni balvani, iz ravnih pašnikov posutih s čredami kamel ali koz, se v daljavi dvigujejo osamele gore, ali hribovje posuto s sipinami, spet drugod ni videti drugega kot pesek, ali skalovje in visoke monolitne osamelce. Tu in tam se vidi kakšno osamelo hajmo ali dve. Nekateri Saharci še vedno živijo nomadsko življenje svojih prednikov, v nekaterih hajmah pa živijo le pastirji, medtem ko so se njihove družine v procesu sedentarizacije nastanile v mestih.
Obiskali bomo enega izmed nomadskih taborov, kjer bomo lahko preživeli kak dan. Ko sva potovala z Didijem, smo obiskali Didijeve sorodnice, women only kamp, z babico, materjo, 6 hčerami in vnučko. 6 kilometrov stran je šotoril osamljen pastir, kjer smo kupili kozo in jo poklonili ženskam. Če bi si meso hoteli priskrbeti iz njihove črede, ne bi hotele vzeti denarja, ker so denarne transakcije med družinskimi člani nedopustne. Lahko sva opazovala njihov vsakodnevni ritem, od jutranjega nalivanja z litri in litri mleka, pa s čajem, ločevanja ponoči skotenih kozličkov od črede, molže koz in ovac, priprave masla in kruha ter delitve črede in njenega gnanja na pašo, do priprave hrane, umivanja rok in prehranjevanja iz istega krožnika, kramljanja, molitve, nabiranja drv, oskrbovanja z vodo, počivanja in čajčkanja v hajmi, črede, ki se raztepena po različnih koncih zvečer sama vrne k hajmi, pozne večerje, še kasnejšega sprejemanja obiskov iz sosednjih taborov in že pozne noči, ko se velik kup odej v kotu hajme prične spreminjati v ležišča, se hajma počasi spremeni v spalnico in, ko umolknejo še zadnji govorci, zavlada tišina, ki jo zmoti le še občasno meketanje drobnice.
Obiskali bomo tudi rejce kamel in vrtino, iz katere z vodo oskrbujejo kamele. Z njimi bomo preživeli kak dan, opazovali, kako poteka njihovo delo, popili kak čaj, skupaj obedovali. Ježa kamel je vsekakor opcija, lahko se bomo povzpeli na katero od izžganih vzpetin, ali ob sprehodu našli paleolitski artefakt. Sahara je polna puščic, sekir in različnih terilnikov iz časov, ko je bila še savana in v skoraj vsaki hajmi vam bodo znali pokazati (za malo denarja pa tudi prodati) svojo zbirko najdenih predmetov. Z malo sreče bomo naleteli na kakšnega kameleona ali simpatično agamo. Kač in škorpijonov nisva videla, kar pa ne pomeni, da jih ni.
Po puščavi bomo obiskali ribiče in nabiralce školjk. V fascinantnih lagunah, se bodo najbolj pogumni lahko okopali, tisti bolj zmrzljivi pa do gležnjev potopljeni tacali po vodi. Ponoči bomo ribičem lahko pomagali pri lovu z mrežo – zelo mokro, razburljivo. Čez dan se bodo najbolj vztrajni lahko preskusili z ribiško palico. Prehranjevali se bomo z ulovom in spali ob bučanju Atlantika.




Dobro je vedeti:
Viza:
Ni potrebna.
Cepljenje:
Ni potrebno.
Zdravje:
Občasne prebavne motnje. Možen pojav izpuščajev zaradi prenažrtja z morskimi raki.
Klima:
15 - 35 Cº dnevna temperatura v hladnem obdobju (oktober - april). Decembra in januarja zna biti ponoči rahlo hladno in vlažno, dežja skorajda ni. Vroča sezona traja od maja do konca septembra. Oktobra se dnevne temperature gibljejo okoli 30 Cº.
Osebna oprema:
Dobra spalna vreča, armafleks, dobri treking čevlji ali sandali (odvisno od meseca obiska), zaščita pred soncem (očala, pokrivalo za glavo, sončna krema). Prtljage naj bo malo (največ en rukzak), saj mora biti terenec na poti skozi puščavo lahek. Športna oblačila (dolge hlače, majica s kratkimi rokavi, pulover, vetrovka)
Možne nevarnosti:
Zamudno preverjanje s strani okupacijskih avtoritet v primeru »naleta« na vojaško patruljo. Možnosti za kaj takega so malo verjetne.
Utopitev v Atlantiku zaradi podhlajenosti in močnih tokov. Ribarjenje pod okriljem ribičev je varno.
V nekaterih področjih Zahodne Sahare so mine, dediščina vojaških spopadov med maroškimi okupacijskimi silami in osvobodilno fronto Polisario. Didi natančno pozna vse lokacije, kjer so mine, tako da te pravzaprav ne predstavljajo nobene nevarnosti. Zahodna Sahara je velika za 13 Slovenij in na razpolago ostaja dovolj prostora za ljudi in mine, ki na tem koncu sveta bivajo v vzajemnem strahospoštovanju.
Cena vključuje:
- organizacijo potovanja
- vodenje
- lokalnega vodnika - Didija
- prevoze po Zahodni Sahari (z in na letališče, 4x4 po puščavi in obali)
- najem terenskih vozil (4x4)
- polni penzion (spanje na prostem in 3 dnevni obroki v zahodnosaharskem nomadskem oz. ribiškem stilu)
Cena ne vključuje:
- letalske karte
- zdravstvenega zavarovanja v tujini z asistenco
- obiska termalnih vrelcev v Iraifii
- osebne opreme, ki jo potrebujete za puščavsko-morsko avanturo
- šotora
- napitnin (bakšiša) za lokalno prebivalstvo
- vseh dodatnih stroškov, ki niso del programa.
Cena velja ob udeležbi 10 potnikov na 12-dnevnem potovanju.
Način plačila:
- 200 EUR ob prijavi
- ostanek na roko ob prihodu v Agadir
Kontakt:
andrej.morovic@guest.arnes.si, spela.kalcic@guest.arnes.si

* Nakup letalskih kart:
Povratna letalska karta Benetke – Agadir z Air France in Royal Air Maroc za navedeni termin na spletni strani www.govoyages.com stane 435 EUR. Opazila sva tudi cenejše ponudbe (395 ali 415 EUR), vendar ob rahlo nemogočih urah (prihod v Agadir ob polnoči, ipd.). Po dogovoru in soglasju prijavljenih, lahko termin letov spremenimo. O podrobnostih nakupa kart preko spleta se bomo dogovarjali ob prijavi, vsekakor pa bolj zgodnja prijava zagotavlja večjo verjetnost za nakup poceni kart.

Link na stran s fotopisom z najinega potovanja:
http://www.landrover-klub.si/stran_meni ... o/Moro.htm

Dodatna spletna izobrazba:
Društvo za podporo Zahodni Sahari (izčrpno o zgodovini in sedanjosti)
KLRS Ex Pathfinder & LR Enthusiast

Uporabniški avatar
Dimen
Prispevkov: 1136
Pridružen: Sr Mar 23, 2005 10:12 am

OdgovorNapisal/-a Dimen » Sr Jun 06, 2007 10:11 am

Četrta stran foto potopisa zahteva geslo. :cry:

Drugače pa zelo lepe slike potopisa. Čestitam!

Uporabniški avatar
Defender 110
Prispevkov: 184
Pridružen: Pe Feb 11, 2005 10:33 pm
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a Defender 110 » Sr Jun 06, 2007 11:15 pm

Četrta stran je še v delu!!!!!
KLRS Ex Pathfinder & LR Enthusiast

Uporabniški avatar
slayer
Prispevkov: 2042
Pridružen: Pe Okt 31, 2003 1:01 pm

OdgovorNapisal/-a slayer » Če Jun 07, 2007 12:09 am

Defender 110 napisal/-a:Četrta stran je še v delu!!!!!


Tudi tretja vidim...


Vrni se na “Pesek”

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 22 gostov