Dnevnik Maroko 2012

Sahara, puščava, pesek in vse kar spada zraven...
martin91
Prispevkov: 60
Pridružen: Ne Jun 13, 2010 1:23 pm

Dnevnik Maroko 2012

OdgovorNapisal/-a martin91 » Sr Jan 09, 2013 4:55 pm

Z skoraj pol letno zamudo, pa vendar, objavljam dnevnik enomesečnega potovanja po Maroku:


13. 7. 2012, petek
Start iz Renč ob 12.00. 13.00 s črpalke proti Nici. Venezia, Verona, Brescia, Piacenca, Tortona, Ovado, Masone. Okolica Genove; tabor nad Masonejem.
Po večurni vožnji smo prispeli v precej hribovit predel blizu Genove. Po satanskem (!) klancu mimo šokiranega kolesarja smo prispeli do prijaznih domačinov, ki so nam velikodušno ponudili svoj prostor za sekanje drv (rodno grudo ). Lastnik je pripeljal svoj avto in notri pustil ključe – nam v zavetrje. Njegov oče – zgolj domneva, lahko je tudi njegov nono – je prinesel buteljki žlahtne kapljice. V večernem mraku smo poslušali hordo tovornjakov in prasketanje daljnovoda nad našimi glavami. Lačni v soju modre svetilke bomo vsak hip planili v česnovo juho.
p. s. Italijani so nas povabili na kavo z mlekom.
Pripis naslednjega dne: dobili smo še bonbone, vino, liker iz Črne gore, piškote ... Nebia je bila bolj meglenega pogleda.

Slika

14. 7. 2012, sobota
Ronchetto, Genova, Ventimiglia, Savona, Nice, Aix en Provence, Arles, Nimes, Montpellier ... Espaňa. Po vetrovnem zajtrku in pospravljanju rosnih šotorjev smo prilepili na garažna vrata zahvalno pismo z risbo. Dan je minil v znamenju avtoceste, bencinskih črpalk, gorgonzole, penečega vina, ki to naj ne bi bilo, pomivanja posode in Urškinega rojstnega dne (22 let!!!). Kratkočasili smo se s pokušnjo žganih pijač. Padla je noč in mi z njo. Utaborili smo se nekje na začetku Španije blizu piščančje farme. Po treh litrih domačega primorskega vina smo pozabili na pasji lajež in dan zaključili sproščeno.

15. 7. 2012, nedelja
Španija, tarok in bencinske črpalke. Π nam je zaupal del svoje zgodbe o brodolomu; kako se je na rešilnem čolnu dajal s hijeno ter tigrom ... nadaljevanje še sledi (Life of Pi). Zadnja vrsta se kratkočasi z novo igro – muhomorom. Zaenkrat vodi Aljaž. Po špagetih s tuno in kozarcem rujnega je odprava skoraj pozabila kronista. Ponoči smo sprva neuspešno iskali prenočitveni prostor (Španci sila radi iščejo ljubezen med zimzelenjem in po za njih uspešni noči nesramežljivo puščajo svoje balončke. Očistimo Španijo?). V drugo gre rado, vendar ne z muhami. Pokrajina je pričela spreminjati podobo: od visokih Pirenejev do valovitih gričev poraslih z nizkim grmičevjem. Smo 90 km pred Almerijo.

16. 7. 2012, ponedeljek
Zbudimo se sredi obdelane španske zemlje, ki nam je masirala hrbet med spanjem, in v nekoliko začinjenem vonju kmetijskih poslov. Vsestransko kulinarični Martin nas je očaral z jedjo naše in verjetno tudi vaše mladosti – GRIS! Pri zajtrku v daljavi zagledamo postavo. Ali je jezen kmet, vznemirjen zaradi nočnega vdora na posestvo? Urška: »Mart'n!!!« Vse se je srečno končalo – le po špansko zadišalo. Pot nas je vodila ob morju mimo Almerije, Adre, Almunelarja, Malage, La Lineje. Vmes nam je pozornost pritegnil še Lidl, kjer smo nabavili zaloge toplega piva, vina in seveda še hrane. Naše lačne želodčke je potešila »buteljka« sladoleda, toplo pivo in mleko (?). Ob poti smo opazovali rastlinjake, ki so segali daleč preko vidnega polja. Prispeli smo v Gibraltar. Trajekt nas je pripeljal v Tanger. Po policijskem pregledu smo se zapeljali preko meglenih hribov v bleščeče mesto. Nekaj km izven Tangerja smo poiskali primeren prostor za taborjenje – mislim, da smo naleteli na nogometno igrišče. Kdo bi vedel. Lahko noč, Maroko!

17. 7. 2012, torek
V dan nas zbudijo škopilne naprave in neznosna sopara. Po nekaj žlicah sladkorja v kavi in po marelicah 2012 se odpravimo dalje v Tetouan. V cestni gneči je, glej ga zlomka, motorist načel pogovor z Martinom in spontano ponudil svoje urbane usluge: iskanje najboljše menjalnice, najboljšega parkirnega mesta, najboljšega vodiča ... Slednji nas je odpeljal na ogled medine in nato zavil v nekakšno lekarno (alternativa). Prodajalec, komik in morebiti tudi zvodnik živali ter žensk (v šali o krepitvi spodnje moči je kar nekajkrat ponujal tovrstne usluge O.o). Kasneje je poklical še maserja in za nekaj dirhamov so mu hrbet nastavili Aljaž, Anja in Seba. Po nakupu svega i svašta smo se znajdli še v prodajalni preprog (karpetarna), kjer so nam ponudili čaj. Barbaro je neki šaljivec želel dodati v svojo haremsko zbirko. Dramatičen nastop prodajalcev smo prekinili z nakupom prevlek za blazine, tunike in preproge. V medini so Anjo zavili v berberski bonbon in počasi smo rekli basta. Martin je zagnal motor in kmalu smo se znašli v osupljivi pokrajini. Jezero, ki ga je kvaril edinole jez na zahodnem delu, so obdajale visoke gore. Pastirji so gnali koze ob vodi. Kakor otroci smo se zapodili do obale in zdrgnili umazanijo, ki se je nabirala čez Evropo. Martin, Urška in Barbara so ta čas pripravljali rižoto. Po kosilu smo zamenjali izmeno ob kombiju in pomili posodo. Po mlačnem pirčku, lepem razgledu in sončnem zahodu smo krenili naprej v hribe in postavili šotore med borovci. Pridružil se nam je pošteno počen Ahmed in prodal nekaj cenenega haša. Vodka, cedevita, Winston fresh, šiša in pivo so zaključili večer v šotorih, v notranjosti in na strehi kombija.

Slika

18. 7. 2012, sreda
Naš globok spanec prekine čreda koz z glasnim psom. Po zajtrku, tokrat malo drugačnim, s česnom in paradižnikom, Martin zamenja prazen akumulator (polnjenje telefonov). Pred odhodom nam je še več Maročanov ponudilo svoje zeliščne usluge. Pot nas je peljala proti gorski vasici Chefchaouen, kamor smo prispeli okoli enajste ure. Ta majhna modro-bela vasica se v trenutku prikupi turistu. Sredi medine naletimo na plešastega moža, ki po naključju gre v našo smer in, seveda, mimo svoje trgovine/manufakture. S trdim namenom, da ne bomo ničesar kupili, hišo vseeno zapustimo polnih rok in olajšanih denarnic. Hoja ob potoku, ki je padal po umetni strugi mimo vasi, nas privede do pralnega središča, kjer ženske na grobih, kamnitih mizah drgnejo perilo in otroci skačejo v vodo. Mladinci so igrali nogomet, medtem ko je stara garda pila čaj. Po napornem in neuspešnem barantanju v trgovski četrti smo se usedli v kavarno in naročili metin čaj. Med preganjanjem čebel nam je natakar prinesel vodo v plastenki iz bližnje trgovine. Na poti v Fez se ustavimo za kosilo ob mirni rečici in ob velikem nasadu magične flore, ki je bila tako mastna in lepljiva, da se je Anji prilepila na hlače. Ko smo nasitili želodce z njoki in s kremno gobovo omako, smo odrinili proti Fezu. Pot nas pelje skozi vasi polnih avtomobilskih delavnic, ki našemu šoferju budijo nemalo pozornosti. Mehaniki po dolgem pogovoru doumejo, da kazalec temperature ne služi svojemu namenu. Spreten mladenič popravi žico in kazalec oživi. Ker je bilo že nekaj časa mračno, smo se ustavili nedaleč od vasi in postavili šotore na širokem žitnem polju, kjer smo lahko samo upali, da nas kobilice ne bodo požrle.

19. 7. 2012, četrtek
Sonce je obsijalo grič, na katerem so se grupirale ovce in se nato v diru spustile po pobočju. Naša prva destinacija tega dne je bila rimska zapuščina iz 1. st. pr. kr. – Volubilis (morning glory). Najeli smo vodiča, ki nam je pod žgočim soncem pripovedoval o preteklosti tega odročnega mesta. Martin in Urška sta se medtem hladila z vročim čajem v senci bližnjega kafiča. Volubilisu je sledil Moulay Idriss, starodavno romarsko središče, ki hrani poslednje ostanke začetnika prve maroške dinastije – bele hiše so se bleščale na visokem hribu in mi smo švicali v pregretem vozilu. Odpravili smo se proti Fezu in, seveda, kakor po naključju srečali nekega motorista, ki je poznal nekega vodiča. Tega smo pobrali na poti v medino in z njegovo pomočjo parkirali pred neznanskim blodnjakom uličic, tržnic, prodajalnic svega i svašta. Peljal nas je skozi trgovine s šali in usnjem (golobji drek in kravji urin dasta izdelku neprecenljivo vrednost), preprogami ter zelišči, le mestnih znamenitosti ni preveč kazal – teh naj ne bi bilo veliko. Ogled Feza smo končali v vročem hamamu, kjer nas je sedem starih mojstrov pošteno premlatilo in oskubilo svaljkov stare kože.
Ženska verzija hamama: Rahlo zmedene smo vstopile v hamam. Nismo ravno vedele, kaj bi same s sabo, nakar se je pojavila stara ženica in nas odvedla v enega izmed prostorov. Prinesla nam je podlogo, na katero smo se (še vedno zmedene) usedle. Privlekla je tri čebre vroče vode, njena kolegica nas je nato pošteno zdrgnila in z nas odsvaljkala vso umazanijo, ona pa nas je nato »zmasirala«. Nad masažo smo bile rahlo razočarane, ker nas je bolj namilila, kot pa zmasirala. Družno z mikavnimi Arabkami smo se stuširale, umile lase in odšle.
Popili smo še nekaj steklenic hladne pijače in se nato odpravili spat. Obiskal nas je prijazen lastnik zemljišča, ki je imel za pasom preventivno zatlačeno mačeto.

20. 7. 2012, petek
Viki krema, marelice 2012 (Renče ftw) in čokoladne kroglice (pod nobenim pogojem kosmiči, saj ti so kosmati, medtem ko kroglice jasno niso – by Seba) začnejo dan. Vozili smo se mimo počitniškega rezervata precej slabega okusa (švicarske hišice v atlaškem pogorju). Žiga je sedeč na strehi kombija polomil očala. Za kosilo smo se ustavili ob peščeni steni. Medtem ko se je še kuhalo, smo malo raziskovali okolico. Kronist Vito in pisar Žiga sta odkrila umazano jezero. Seba se je pri spustu s strmega brega skoraj polomil. Barbara ga je milozvočno svarila pred nevarnostjo: »pazi, pazi!« S špageti in tuno smo použili tudi nekaj peska. Po dveh urah vožnje mimo cele serije dvatisočakov in starih mest, kjer na vrhu mošej domuje mnogo štorkelj, je Martin ustavil kombi pod vznožjem grebena, na katerega so se povzpeli kronist, pisar, Anja Bonbonček in Berber Barbara. Odprl se je lep razgled po več sto vrhovih, mnogih dolinah in osamljenih rekah. Po spustu smo se utaborili in v trenutku pisanja je Martin ravno pripravljal sataraž. Bonbonček, Berber, Seba, Anže kartajo, Aljaž postava naokoli in Urška (mati) je surove špagete.

Slika

21. 7. 2012, sobota
Zjutraj nas sredi kamnite puščave obiščejo otroci pastirske družine. Žiga in Aljaž se na stehi kombija lepo hrustljavo zapečeta. Na poti proti v Merzugo se ustavimo v vasi, kjer nakupimo zelenjavo in lopato. Kdo bi si mislil, spet nas je našel prijazen motorist. Ta nas je popeljal v svoj hotel in ponudil ježo kamel ter nočitev v puščavi. Pred to turistično avanturo smo si skuhali kosilo kar v njihovi jedilnici (korenčkov gres). Po kosilu so kvartopirci naučili domačina igrati tarok. Po obroku smo v spremstvu vodičev zajahali kamele (Seba je dobil belo kamelo) in se skozi »mini« peščeni vihar podali proti puščavskemu taboru. Tam so vodiči pripravili črni čaj in tažin. Pred nočnim počitkom smo se spoznali z belgijsko družino, noč pa so napolnili ritmi bobnov.

Slika

22. 7. 2012, nedelja
Plosk, plosk, plosk ... Ooooh ... ej, a gremo sončni vzhod pogledat? Kaaaj? Sončni vzhod! Ahh jebeš ... No večina nas je vseeno šla in bila priča vzdigajoči se ognjeni krogli nad brezkončnim peskom. Pot nazaj nas je vodila mimo kameljih frnikol. V hotelu oz. za njim smo se okopali v bazenu, postavili pivo na hladno in oprali umazana oblačila. Martin, Anže in Žiga so medtem s kombijem obtičali v pesku in porabili precej časa z lopatkanjem. Ko smo pobrali vse cunje in se po odhodu iz hotela ustavili še v prodajalni šalov, kjer nam je zaradi ramadana precej onemogli prodajalec neuspešno prodajal svoje izdelke, smo cel dan porabili za vožnjo. Ustavili smo se šele zvečer, ko je bilo potrebno poiskati prostor za nočitev; v neposredni bližini mrtve krave ...

Slika

23. 7. 2012, ponedeljek
Odrinemo na levo in tout droit v Zagoro. Na poti smo pobirali štoparje, nihče izmed trojice pobranih ni razumel ničesar. Vmes smo se ustavili še na čaju in maroških flancatih ter dotočili nekaj vode iz vodnjaka. V Zagori je skušal Anže zamenjati usb kabel za nakit, Aljaž pa je bil že tik pred tem, da bi menjal svoje gate. Naš kombi je obkolila gruča otrok, ki je Urško skoraj pojedla. Iz Zagore se podamo po dolgi puščavski cesti v Foumzgida. Vmes smo pojedli še 20 kilogramsko lubenico, Berber je šla dvakrat na wc ... Zvečer smo praznovali Anžetov rojstni dan. Zapeli smo mu pesmico in pili lubenično vodko. Obiskal nas je še izredno velik pajek (večji od tarantele) in poskrbel za vznemirjenje.

Slika

24. 7. 2012, torek
Puščavsko sonce potrka na naše šotore. Po grobi kamniti cesti pridemo v Foumzgido, kjer dotočimo gorivo in vodo. V Tissintu, kjer naj bi bili slapovi, smo se skopali v reki. Ustavili smo se v večjem mestu Tata, kjer so bile ulice popolnoma prazne. Dopolnili smo zaloge hrane in v naslednjih kilometrih zmazali dve slastni meloni. Šotore smo postavili sredi ničesar in pojedli težko pričakovan krompir s panceto.

25. 7. 2012, sreda
Pri Foum el Hasanu smo domačine zaman spraševali o gorskih gravurah. Ubrali smo najbližjo pot do obale. Atlanik je jemal sapo s svojimi neskončnimi plažami in daljnim obzorjem. Neodločnost in radovednost sta nas večkrat gnali po isti poti sem in tja. Do oceana niti ni bilo tako lahko priti, saj notranjost in obalo ločuje klifom podoben klanec. Ponoči so nas med večerjo obiskali še žandarji, ki so nas prijazno pozdravili in ponudili kakršno koli pomoč. Martin je tokrat skuhal krompirjevo čorbo.

Slika

26. 7. 2012, četrtek
Valovi in prijetno mrzla voda izperejo še tako zaspan obraz. Večino dneva smo tako preživeli kar na plaži: skakanje v valove, sončenje, risanje v pesek, postavljanje peščenega gradu ... Zelo počasi smo se odpravili naprej. V Guelminu smo si v tipičnem maroškem snack baru privoščili hariro (ramadansko juho), dateljne in čaj. Pri postavljanju šotorov nekaj kilometrov iz Guelmina je Berberi odpihnilo šotor, sledil je precej komičen tek za njim.

27. 7. 2012, petek
Kot vsako jutro/dopoldne smo vestno pospravili za sabo svoje šotore in se odpravili proti mestu Tafraoute. Na poti je našo pozornost pritegnila nekakšna tržnica v kombinaciji z boljšim sejmom v kraju Bou-Izahan. Povsod se je trlo ljudi – od prodajalcev sadja, zelenjave, začimb do živih koz, ovc in kokoši (slednje so na kupčevo željo na mestu zaklali). Nekateri smo se žal neuspešno podali na lov za tobakom – povsod prodajajo le cigarete. Vsaj Seba je prišel na svoj račun – v tretje gre rado – in končno kupil čokolado zapakirano v tablici. Sprehodili smo se še mimo zdravilca, ki je prodajal »čudežna zelišča«, in mimo krotilca kač. Po nakupih smo nadaljevali svojo pot in spotoma pobrali še veselega štoparja s kolesom. Ni prav dosti razumel, je bil pa nasmejan. V bližini Tafrouta je našo pozornost pritegnila zanimiva skalnata pokrajina. Ena izmed skal naj bi po zatrjevanju vodiča Lonelyja spominjala na Napoleonov klobuk, s čimer se nekako nismo strinjali. S pomočjo domačinov smo se pripeljali do skal prebarvanih v modro, roza, zeleno in sivo – ideja belgijskega umetnika iz '84. Pokrajina, ki je spominjala na stepo, nam je bila všeč, zato smo se odločili, da bomo tam prespali. Za piko na i smo nabrali še suhe veje in si postavili taborni ogenj.

Slika


28. 7. 2012, sobota
Vozili smo se skozi gorske vasice proti Agadirju. Ko nas je začela grabiti lakota, smo se ustavili ob cesti, da bi pomalicali meloni, vendar nam jo je ena zagodila – bila je gnila. Tako smo z njo nahranili koze, mi pa smo ostali lačni. Zato smo naredili še krajši postanek v (?), kjer smo nakupili maroške flancate, palačinke s čebulo in začimbami ter še druga peciva. Agadir ni pritegnil naše pozornosti – ustavili smo se severneje pred mestecem Tagnazout kar na plaži, kjer smo se spet igrali z valovi.

29. 7. 2012, nedelja
V zvestem vodiču piše, da ima Agadir kar 300 sončnih dni v letu. No, nas je pričakal eden izmed nesrečnih 65 dni, ko je vse oblačno. To pa ni ustavilo goreče želje Žige in Anžeta, da bi se vozila z vodnim skuterjem. Zadovoljna sta se vrnila do našega preljubega kombija, za katerega lahko na mestu uporabim pregovor »ne sodi knjige po platnicah«, saj je poln skrivnih predalov, polic in prostorčkov. Ima hladilnik, štedilnik, predvsem pa dovolj prostora za udobno potovanje 9 ljudi. Peljali smo se skozi področje, ki je bogato z arganovci (dvopomensko: lahko označuje drevo ali pa obcestnega prodajalca arganovih produktov). Sprva smo obiskali uradno eko pridelovalnico arganovega olja (s certifikatom!), ki jo vodijo ženske. Kasneje pa smo se ustavili ob cesti na stojnicah, ki jih vodijo moški (brez certifikata!). Najbolj omembe vreden je bil tretji prodajalec, ker je bil z Aljažem pripravljen zamenjati dvoje spodnjice za majhno plastenko arganovega olja.
Obiskali smo pristaniško mesto Essaourio z njenimi belimi hiškami z modrimi vrati in okni ter visokim obzidjem okoli medine. Pozna se visoka obiskanost s strani turistov, saj prvič po dolgem času nismo izstopali, po drugi strani pa so nam na vsakem koraku ponujali haš, marihuano in vesele muffine (»Want some cookies? No, no thanks ...«). Po skupinicah smo se navdušeno podili sem in tja po belih ulicah. Naleteli smo na milijon in eno prodajalno, ribjo tržnico, obzidje s topovi, pristanišče z ribiškimi ladjami in ladjedelnico. Vito je celo utrpel rakov šamar s strani majhnega fantka, Aljaž pa se je zapletel v niz nesporazumov zaradi tuša in kasneje še zaradi določenega peciva. Urška in Anja sta sklenili nakup dneva, ko je prodajalec kar sam zbil ceno, medtem ko je bil Žiga kar trikrat grdo opeharjen s strani črnke, ki mu je prodala ogrlico. Ob sončnem zahodu smo se skupaj z domačini v zakotni ulici mastili s slastnimi ribami, jagnjetino in okrvavljenim piščancem. Na račun je prišel tudi Urškin mačji čut, ker je z ostanki nahranila celo škatlo mladih muck. Mastnih rok in polnih trebuhov smo se nagradili še z maroškim čajem. Dan se je zaključil z zvenom nizozemščine na eni in francoščine na drugi strani – pristno maroško. Zaspali smo na polju, ki je bil posut s kozjim drekom nedaleč od mesta.

30. 7. 2012, ponedeljek
Do tega dne se še kar nismo zmenili, koliko je ura: maroški čas 1, mogoče obstaja tudi maroški čas 2? Kdo bi vedel, Maročani zagotovo ne. Zajrtkovali smo obilno in to z muhami. Črni roji so prekrivali kruh, maslo, marmelado in med. Nutoke je dokončno zmanjkalo, ostal nam pa je Sergio – da vidimo, kako se bo obnesel. Odrinili smo proti Marakešu. Po dobri uri smo se ustavili ob stojnici, kjer so prodajali melone. Lokalna otroška mafija je obstopila kombi, tiskarna Povše pa ponovno reševala ujete. Anja je vnesla luč v temo in pokazala, kako se ustvarja aviončke. Hvaležni mladenič ji je poklonil melono. Manj sreče je imela v naslednji trgovini z zelo domačim prodajalcem lustrov in tažinov, vendar jo je instant zakon z Vitom rešil te vrste domačnosti. Kosili smo med dreveščki nam neznane sorte – juha in vročina sta dvignili temperaturo do poplave švica. Proti večeru smo vstopili v Marakeš. Široke predmestne ulice in moderne rjave hiše/bloki so se zožale v stari del mesta. Martin in Urška sta obujala spomine na zbiti motor v bližini parkirišča, od kjer smo krenili peš na Djamal el Fnaa (dob. usmrtitveni prostor). Ta nekdaj nedvomno mračen kraj je bil napolnjen s stojnicami za pomarančni sok, z dreserji opic in kač, prodajalci šalov, preprog, čajnikov ... Razkropili smo se po tržnicah in uličicah, kjer smo kupovali začimbe, hrano, slaščice ... Anja in Barbara sta stopili do žensk, ki so ju poslikali s heno. »Majhen« nesporazum je oslabil njihovo znanje angleščine – ti šment – in zahteval precej denarja. Stvari so se uredile in kasneje pozabile z obilno večerjo sredi nočnega vrveža. Zaspali smo nekaj kilometrov zunaj Marakeša.

Slika

31. 7. 2012, torek
Neraven teren in bodeča neža sta ogulila hrbet in stopala ter v kombinaciji z visoko temperaturo zgolj utrdili sklep o načrtovanem večernem obisku hamama. Obetal se je nov dan za šoping in marakeški bazar je več kot prikladen za naše žepe. Kombi smo pustili na istem parkirišču kot prejšnji dan in 6 šiše željnih ljudi se je zakadilo v trgovine. Po relativno uspešnem pogajanju smo se razdelili v dve skupini. Martin, Urška in Anže so se s šišami odpravili proti kombiju in nato po medini, medtem ko smo ostali krenili proti dvema muzejema: splošni muzej in teološka šola (medersa). Oboki v obliki konjske podkve in opaži iz cedrovine so delovali sproščajoče v hladnejših sobanah muzeja. Temperature zunaj so namreč nihale med 48 in 50°C. V teološki šoli smo najeli vodiča, ki je govoril vse jezike – hkrati. Sama šola je v svojih najboljših časih gostila do 900 študentov, ki so po petih letih dobili naziv imama. Lačni in žejni smo se napotili v majhne uličice, kjer smo se okrepčali z nekakšnimi sendviči: lepinja, omleta, mleto meso oz. piščanec in zelenjava. Do večera smo blodili po tem ogromnem labirintu, dokler nam ni nek mladenič pokazal ugodnega hamama. V hamamu smo Anže, Sebastjan, Aljaž, Vito, Žiga, Barbara in Anja temeljito zdrgnili telesa vseh svaljkov. Martin in Urška sta tačas opravljala še nakupe (Urška with a big smile, yes). Klici k molitvi in jeger na parkirišču so zaključevali večer.

1. 8. 2012, sreda
Želodec, Sergio, marelice in maline – slednje vsaj v marmeladi – ter kava za dobro jutro so napovedovali 20. dan našega potovanja. Ustavili smo se v nakupovalnem centru, kupili melono, lubenico in sadeže kaktusa. Iskali smo plinske bombe, med potjo ustavili dvema mladima štoparjema, ki smo ju odložili kar nekaj kilometrov pred željenim ciljem. Šotore smo postavili med dreveščki visoko v hribih. Jutri si obetamo Šavlijevih slapov. Martin za večerjo pripravlja špagete a la bolonjez.

2. 8. 2012, četrtek
Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli do slapov blizu Ouzoude. Razdelili smo se v dve skupini. V manjši sta bila Urška in Martin. Večja skupina se je izgubila; večkrat smo hodili po istih poteh gor in dol. Visoke temperature in manjše razprtije znotraj skupine so terjale eno žrtev: Aljaža, ki je spizdil. Prijazen domačin nas je kasneje rešil iz zagate in odvedel dol k slapu. Po teh začetnih težavah je sledilo uživanje . Malo smo se namakali, malo smo prali oblačila, nekoliko več in dlje pa smo jedli. Akrobat Žiga je izvajal skoke, katere smo tudi posneli. Odločili smo se, da ostanemo pozno v noč, ko se bodo natakarji prelevili v bobnarje. Kanadčanki sta zaplesali, mi smo zabobnali, Španca sta izolirano sedela zadaj ... Temna noč nas je opomnila, da je še kar precej stopnic do našega kombija, zato smo se počasi odpravili. Lokalna psica nas je spremila do parkirišča, kjer je stal naš voz. Po nekaj kilometrih so ga izdale zavore in smo se zato rajši ustavili. Vročina ni popustila.

Slika

3. 8. 2012, petek
Zavore so bile zjutraj v redu. Zajtrkovali smo kosmiče in nato krenili proti Casablanci. Barbara je imela ponoči let za Rim in nato Trst. Predtem si je še skupaj z nami ogledala veliko mošejo Hasana II., ki se visoko dviga nad Atlantikom. Izjemni detajli in glas molitve po zvočnikih so dvigali duhovno zavest. Po fotografiranju smo se odpravili jest (špageti s tuno). Razen Urške, Martina in Barbare, ki so se odpeljali na letališče, smo se ostali napotili v night life. Pričakovanja so bila nekoliko previsoka, vsaj kar se tiče piva. Popili smo nekaj kozarcev čaja, pokadili dozo šiše in se sprehodili skozi center mesta. Zavili smo še v lokalno varianto fast fooda in se nato odpravili proti Rabatu. Nočni počitek je kalila bližnja avtocesta, nezakrita ravnina pa je onemogočala vsakršno udobje kakanja – ti šment.

Slika

4. 8. 2012, sobota
Zajtrk prvakov, vožnja, jajca, začimbe, vožnja, radio, vožnja in večerja (pomfri).

Tu se pisanje dnevnika zaključi. Omembe vredno je le še prečkanje morske ožine pri Tangerju in prihod v Gibraltar. Vožnja čez Španijo je bila ponovno polna vonjav nezdravega kmečkega parfuma. V Franciji smo se ustavili v lepo ohranjenem srednjeveškem mestu Carcassonne. Po teh zadnjih ogledih smo 9. 8. 2012 prispeli v Renče, se ustavili na zadnji kupici piva z Žigom in pičili v Ljubljano.


Slika

Uporabniški avatar
Civava
Prispevkov: 273
Pridružen: So Okt 01, 2011 7:55 pm
Kraj: Škofja loka

OdgovorNapisal/-a Civava » Če Jan 10, 2013 8:12 pm

Lepo za potopis nikoli ni prepozno. :thank_you:


Vrni se na “Pesek”

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gosti